Vestnik festivala JAVKA

Premislek o bratstvu in enotnosti skozi protifašistične spomenike  

Piše: Božo Repe

Bratstvo in enotnost (bratstvo i jedinstvo) je bilo osrednje geslo partizanskega gibanja v  letih 1941-1945 v razkosani Jugoslaviji in potem geslo  socialistične Jugoslavije. Danes je pozabljeno. Z njim so med vojno partizani presegli in premagali  medsebojna krvava klanja med jugoslovanskimi narodi in  kolaboracionistične režime in uspeli doseči novo, federativno in socialno Jugoslavijo.  Personalni simbol bratstva in enotnosti je bil Josip Broz – Tito. Enotnost jugoslovanskih narodov je trajala do njegove smrti, čeprav se je nova vojna ustvarjala že v zadnjem desetletju njegovega življenja. Različnost v enotnosti in  ustvarjanje skupne, jugoslovanske identitete zaradi nacionalizmov nista uspela. Danes obstaja le še »virtualna« Jugoslavija«, temelječa na  ostankih nekdanje skupne kulture in  na nostalgiji starejših generacij. Cilj, ustvariti raznoliko, socialistično federacijo, ki bi združevala različne skupnosti in hkrati predstavljala  skupno politično, gospodarsko in socialno pravično entiteto, je po koncu hladne vojne propadel.

Ostanke ideje lahko spremljamo skozi stanje spomenikov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki sem jo s kolegom Božidarjem Flajšmanom nedavno prepotoval. Socialistična federativna Jugoslavija je veliko pozornost namenjala spomenikom in drugim oblikam spominjanja na protifašistični boj in partizanski odpor (1941-1945) med drugo svetovno vojno. Osvoboditev Jugoslavije  in avtentična revolucija  sta bila v zgodovinskem spominu povezana z razhodom s Sovjetsko zvezo  tri leta po vojni (1948); specifičnim samoupravnim socializmom od petdesetih let dalje (na Zahodu imenovanim »titoizem«); odprtimi mejami; neuvrščeno politiko  in zahodnim vplivom tudi v umetnosti. To je, skupaj z mitologizacijo narodnoosvobodilnega boja in kultom Josipa Broza Tita,  a s hkratnim odmikom od realsocialističnega povojnega sloga umetnosti v kasnejših desetletjih  ustvarilo unikatno mešanico spominjanja, ki veliko pozornost zbuja tudi danes.  

Po Titovi smrti  leta 1980 je protifašistično in  socialistično kulturo spomina začela zamenjevati nacionalistična, tudi fašistična, ki je pripeljala do krvavega razpada države. Politične elite v posameznih republikah so skozi vrednotenje druge svetovne vojne in obtoževanje drugih za zločine v mednacionalni in  državljanski vojni  skušale utrditi svojo pozicijo in svojo vizijo ustvarjanja nacionalnih držav z zamišljenimi etničnimi mejami.  Kolaboracija je bila relativizirana ali hvaljena, vse, kar je bilo povezano z vrednotenjem  protifašistične in socialistične preteklosti, še posebej pa umetniška dela, je postalo predmet polemik, političnih napadov in odstranjevanja. Na tej podlagi so se tako nove državne kot lokalne oblasti tudi odločale za rušenje spomenikov, preimenovanje ulic in šol in drugo retuširanje zgodovine. Rojevati so se začeli lokalni fašizmi. Antifašistične spomenike se je začelo interpretirati kot simbole komunističnega režima in socialistične preteklosti s katero je treba dokončno obračunati. Zgodovinska dejstva, kakovost, umetniška vrednost in avtorstvo najboljših umetnikov niso bili faktorji, ki bi odločali o njihovi ohranitvi. Pokazale so se pa  razlike med  nekdanjimi  federativnimi republikami. V Sloveniji  je do odstranjevanja prišlo zlasti v devetdesetih letih , kasneje so jih  odstranjevali  (in jih še vedno) pod pretvezo, da jih bodo obnovili, potem pa jih niso vrnili na njihova mesta. Zadnja pobuda, ki zbuja veliko polemik je, da bi odstranili spomenik revolucije in ga nadomestili s spomenikom osamosvojitve. Eno najbolj znanih fresk v Titovi vili na Bledu so  prekrili z zaveso, da bi jo skrili pred tujimi obiskovalci.  Na lokalni ravni so v obrambo partizanskih spomenikov stopile civilno družbene organizacije.  Največje uničevanje spomenikov NOB so izvedli na Hrvaškem. V Srbiji (vključno z Vojvodino) in Črni Gori  ni prišlo do množičnega uničevanja spomenikov NOB,  s spremembo družbe in novimi vojnami pa so izgubili  svojo simbolno vrednost, kar je pripeljalo do njihovega postopnega propadanja. Črna Gora še vedno ohranja spomin na 13. julij, dan vstaje.  Hkrati so zrasli novi namenjeni rehabilitaciji četništva (Draža Mihailović) in protipartizanski (kolaboracionistični)  strani.  Srbski in hrvaški odnos se je prenesel v Bosno in Hercegovino kjer  Bošnjaki še ohranjajo  pozitivni spomin na narodnoosvobodilni boj, ki je hkrati tudi začetek njihove državnosti. Na Kosovu so  glavnemu simbolu bratstvu in enotnosti,  tovarištvu  Albanca Ramiza Sadikuja in Črnogorca Bora Vukmanovića, ki sta umrla skupaj,  v  mestnem parku v  Prištini simbolično odrezali glavo Bora Vukmanovića.   Obstaja le še Ramiz.  Ki so mu  albanski   kvislingi ponudili, da pobegne , a je zavrnil in  umrl skupaj z Boro.  Tega tovarištva v zgodovinskem spominu Kosova ni več. Partizanski spomeniki, ki so na Kosovu ostali, so ostali zato, ker so bili »nevidni«, niti  nova, nacionalistična politika, niti ljudje, ki hodijo mimo  njih  niso vedeli in ne vedo, kaj pomenijo in  partizanske spomenike  so v glavnem pustili propasti.  

V Makedoniji, ki ji je Titova Jugoslavija priznala nacionalnost in dala republiko, so se zatekli v izkrivljeno preteklost. Proces revizije zgodovine sega globoko v antično zgodovino in je  pripeljal do zgodovinsko neutemeljenih, megalomanskih, anahronističnih in kičastih rešitev. Skopje je danes »prestolnica kiča« na Balkanu, zanimiva predvsem za japonske in druge turiste.  Je pa treba Makedoncem priznati, da so  ohranili spomin na narodnoosvobodilni boj in spomenike v glavnem ohranili, nekatere pa vpletli v celotno zgodovino emancipacije makedonskega naroda. Najbolj tradicijo partizanstva spoštujejo v Prilepu, ki je bilo srce narodnoosvobodilnega gibanja.

Je torej geslo o bratstvu in enotnosti propadlo in ni več aktualno?  Kar zadeva povezovanje jugoslovanskih narodov brez dvoma. Vendar: to je geslo, ki je izpeljano iz gesla francoske revolucije “svoboda, enakost, bratstvo”. Obe gesli izražata tudi danes aktualne ideale in vrednote. Obe gesli sta želeli  in si prizadevali   za  nov, pravičnejši družbeni sistem. Svoboda je v francoski revoluciji  izražala željo po politični in osebni svobodi, enakost je poudarjala idejo enakih pravic za vse državljane, bratstvo pa je izražalo solidarnost in medsebojno pomoč med ljudmi. Jugoslovansko geslo o bratstvu in enotnosti ji je v času bojev za emancipacijo zatiranih ali na smrt obsojenih narodov  dalo zgolj  lokalno nacionalno, a hkrati univerzalno  dimenzijo, izraženo tudi v Prešernovi Zdravljici, napisani v času nekje vmes, času  »pomladi narodov sredi 19. stoletja. Bratstvo  je izražalo solidarnost in medsebojno pomoč med ljudmi.  

Če želimo boljši, pravičnejši svet, bo  univerzalno in lokalno vsebino gesla treba premisliti na novo in mu dati novo vsebino. Vsebino, ki bo zmožna odgovoriti na izzive današnjega časa.

*Božo Repe, slovenski zgodovinar in kolumnist, * 6. marec 1956, Spodnje Gorje pri Bledu.
Leta 1979 je na prvi stopnji diplomiral iz zgodovine in slovenščine na Pedagoški akademiji v Ljubljani in leta 1985 dosegel diplomo druge stopnje iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 1992 tudi doktoriral. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru je bil leta 1992 izvoljen za docenta za novejšo zgodovino. Leta 1994 je kot honorarni sodelavec začel predavati sodobno slovensko zgodovino tudi na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Na ljubljanski Filozofski fakulteti se je zaposlil leta 1996 in bil leta 1997 izvoljen za izrednega, leta 2002 pa za rednega profesorja za sodobno slovenskozgodovino. Raziskuje sodobno slovensko, južnoslovansko in srednjeevropsko zgodovino. Je avtor ali soavtor več knjig in šolskih učbenikov. Leta 2016 je za knjigo S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941-1945 dobil nagrado Klio, ki jo za najboljše delo na področju zgodovinopisja podeljuje Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Mednarodno odmevnost kažejo tudi številni članki objavljeni v tujih medijih, sodelovanje pri mednarodnih projektih, konstantna udeležba mednarodnih konferenc ter predavanja na tujih univerzah in institucijah. Prav tako je član Biroja mednarodnega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne in na Oddelku za zgodovino vodi raziskovalni program Zgodovina Slovencev.


 Kaj pomeni tovarištvo v današnjem času za LGBTIQ+ mlade

Kaj torej pomeni tovarištvo v današnjem času? Predvsem pa, kaj pomeni LGBTIQ+ mladim in skupnosti? ChatGPT pravi: »Tovarištvo se nanaša na globoko in zvesto vez med tovarišicami_ši ali sopotnicami_ki, ki si delijo skupen cilj, namen ali izkušnjo. Tovarištvo poudarja medsebojno podporo, zaupanje, solidarnost in prijateljstvo med člani_cami skupine. Tovarištvo se pogosto razvije v situacijah, ko se posameznice_ki soočajo z izzivi, težavami ali situacijami visokega tveganja. Vključuje občutek enotnosti, medsebojnega razumevanja in deljenih vrednot. Tovarištvo spodbuja močan občutek pripadnosti in spodbuja posameznice_ke, da si medsebojno pomagajo, nudijo podporo in sodelujejo pri doseganju skupnih ciljev. Tovarištvo se odlikuje s kvalitetami, kot so zvestoba, nesebičnost, žrtvovanje in pripravljenost, da se kolektivni interes postavi pred osebno korist. Gre za močno vez, ki presega individualne razlike, spodbuja občutek enakosti in enotnosti znotraj skupine.« O tovarištvu pogosto razmišljamo kot o oznaki preteklosti, kaj pa danes?

Danes LGBTIQ+ mlade skrbi prekarna prihodnost, gentrifikacija mest, nedostopna ekonomska blaginja in stanovanja, skrbijo jih podnebne spremembe. Želijo si bolj zelene, trajnostne in vključujoče družbe. Potrebujejo predvsem varna in vključujoča šolska okolja, mestne parke in druge prostore za preživljanje prostega časa. Potrebujejo dostopno kulturo in institucije, želijo si biti slišani. LGBTIQ+ mladi morajo biti prepoznani kot enakovredni, aktivni in kreativni soustvarjalke_ci lokalne skupnosti in družbe, s tem pa tudi prihodnosti razvoja mest.  

V jedru tovarištva se tako zares ni spremenilo veliko. Družba je tovariška toliko, kolikor se postavi na stran najšibkejših, jih sliši, jim nudi zatočišče, se skupaj z njimi bori za svobodo in jim dopušča avtonomno delovanje. V družbi, znotraj katere se vedno več civilizacijskih dosežkov, kot so človekove pravice, relativizira, kjer je vedno več opravičevanja nasilja in sovražnega govora in kjer je osnovno človekovo dostojanstvo LGBTIQ+ oseb postalo »ideologija«, je tovarištvo postaviti se na stran in v bran LGBTIQ+ mladim in skupnosti.

Simona Muršec in Manneira Aja Solei, Društvo Parada ponosa